Junij 2026 zaznamuje deseto obletnico britanskega referenduma o članstvu v Evropski uniji. Takratni finančni minister George Osborne je britansko javnost svaril pred samopovzročeno recesijo — a do nje ni prišlo. Toda tisto, kar se je zgodilo namesto tega, ni nič manj resno.
Osborne je pred glasovanjem opozarjal, da bo Velika Britanija zdrsnila v enoletno recesijo, češ da bo izstop iz EU povzročil "takojšen in globok ekonomski šok." Ministrstvo za finance je trdilo, da bo Brexit britanska gospodinjstva stal povprečno 4.300 funtov na leto. Kampanja za izhod je te napovedi oklicala za "project fear" in jih zavrnila.
Recesija se ni uresničila. Stroški Brexita so se namreč nabirali postopoma in skrito, ne pa z nenadnim udarcem. Izračuni kažejo, da je Brexit do leta 2025 znižal britanski BDP za 6 do 8 odstotkov; naložbe so se zmanjšale za 12 do 18 odstotkov, zaposlenost za 3 do 4 odstotke, produktivnost prav tako za 3 do 4 odstotke.
Ocenjevanje vpliva Brexita je oteženo zlasti zato, ker so ekonomske pretrese v istem obdobju povzročile tudi pandemija covida-19 in drugi globalni dejavniki. Višje netarifne ovire, ki jih je prinesel Brexit, vplivajo na inflacijo cen hrane in bremenijo britanska gospodinjstva.
Desetletje po glasovanju je britanska javnost vse bolj skeptična do odločitve: vse več anketirancev meni, da je bil referendum napaka — čeprav jih še vedno ni večina. Anketa agencije YouGov je pokazala, da 55 odstotkov Britancev podpira vnovično pridružitev EU.
Ostaja nejasno, kolikšen del ekonomske škode je mogoče pripisati izključno Brexitu in koliko globalnim pretresom — pandemiji, vojni v Ukrajini ter Trumpovim trgovinskim sporom. Odgovor bo ključen za vsako prihodnjo britansko debato o razmerju z EU.