Delo na daljavo, in ne generativna umetna inteligenca, postaja ključni dejavnik rastoče brezposelnosti med mladimi iskalci zaposlitve. Široka razširjenost prožnega dela po pandemiji je povzročila večjo nenaklonjenost podjetij do zaposlovanja nedavnih diplomantov na začetnih kariernih pozicijah, saj odsotnost fizične prisotnosti v pisarnah močno otežuje mentorstvo in prenos praktičnih veščin.
Da je prožno delo zanesljiv napovedovalec zmanjševanja novih priložnosti na vstopnih ravneh, potrjujejo najnovejše analize. Študija, ki jo je danes objavila Zvezna banka rezerv v New Yorku, ugotavlja, da je stopnja brezposelnosti med mladimi diplomanti v poklicih, pri katerih je mogoče delo od doma, narasla za približno eno odstotno točko glede na predpandemično obdobje. Skupna brezposelnost te starostne skupine je po najnovejših podatkih dosegla 5,6 odstotka. Podobnemu sklepu pritrjuje tudi raziskava univerz Warwick in Oxford, ki je na podlagi 243 milijonov novih zaposlitev v štirih državah ugotovila, da je pripisovanje padca števila vstopnih delovnih mest izključno prodirajoči umetni inteligenci neutemeljeno. Bistveno oviro pri kadrovanju predstavlja prav razpršeni model dela.
Razumevanje disfunkcij trga dela je ključno za pripravo dolgoročnih rešitev, saj lahko trajna brezposelnost prepreči ustrezno grajenje karier mlajših generacij. Kljub statistični povezavi z upadom zaposlovanja pa posamezne plati problema ostajajo nerazkrite. Še vedno je namreč nejasno, kakšni so natančni neposredni stroški tega fenomena v obliki izgubljenih plač posameznikov. Poročila prav tako ne nakazujejo, katerim interesnim skupinam bi koristilo prelaganje krivde na sisteme dela od doma ter kakšni bodo konkretni odzivi in morda še nenajavljeni omejevalni ukrepi, ki jih bodo na podlagi teh ugotovitev sprejeli delodajalci ali snovalci politik.