Turčija se sooča z nepredstavljivo eskalacijo nasilja v izobraževalnih ustanovah, saj sta se v razmaku manj kot 48 ur zgodila dva ločena strelska napada na šolah. Po torkovem incidentu v jugovzhodni Turčiji je v sredo sledil še bolj krvav dogodek na jugu države, kjer je 13-letni osumljenec streljal na sošolce, kar je turški parlament prisililo v takojšnjo politično intervencijo.
Grozljivi prizori in zmeda glede žrtev
Sredin napad na srednji šoli predstavlja brutalen presedan za regijo. Prizorišče je spominjalo na vojno območje; prestrašeni učenci so v paniki bežali iz stavbe, po navedbah lokalnih poročil pa so nekateri rešitev pred strelcem iskali celo s skoki skozi okna. Čeprav se poročila o žrtvah v tem trenutku še vedno razlikujejo – uradne številke nihajo med štirimi mrtvimi in 20 ranjenimi ter bolj tragično bilanco devetih ubitih (osmimi učenci in enim učiteljem) –, dejstvo, da je domnevni storilec zgolj 13-letni osmošolec, ruši vse iluzije o varnosti v turškem šolskem sistemu.
Performativno nasilje in molk institucij
Sredina tragedija neposredno sledi torkovemu napadu v jugovzhodni Turčiji, v katerem je nekdanji dijak na tamkajšnji srednji šoli ranil 16 ljudi, večinoma učencev, preden je po navedbah oblasti umrl. Takšno zaporedje dogodkov je v državi, kjer ameriški tip šolskih streljanj zgodovinsko ni bil prisoten, izjemno alarmantno. Raziskovalci se pri analizi motiva vse bolj usmerjajo v vpliv digitalne subkulture "True Crime", ki na spletu pogosto glorificira storilce in spodbuja nevarno performativno nasilje.
Kljub temu, da je turški parlament nemudoma napovedal ustanovitev posebne preiskovalne komisije za preverjanje šolske varnosti, številna ključna vprašanja ostajajo odprta. Turški učiteljski sindikati in izobraževalna združenja odpovedi varnostnih protokolov zaenkrat še niso javno komentirali. Prav tako policija in ministrstvo za pravosodje še nista pojasnila izvora strelnega orožja, uporabljenega v obeh napadih. Institucionalni molk o tem, kako sta mladoletnik in nekdanji dijak sploh prišla do orožja, ni zgolj birokratska previdnost, temveč simptom sistema, ki na tako radikalen zlom družbene pogodbe preprosto ni bil pripravljen.