Liofilizacija oziroma sušenje z zamrzovanjem postaja vse bolj priljubljen način konzerviranja hrane. Razlog je preprost: od vseh metod ohranjanja hrane je med tistimi, ki hranila poškodujejo najmanj.
Pri postopku je treba sadje ali zelenjavo najprej zamrzniti, nato pa jo v liofilizatorju pod vakuumom postopoma posušiti. Vakuum omogoča, da se sadje suši, čeprav je zamrznjeno — led iz živila preide neposredno v plinasto stanje, ne da bi se utekočinil. To omogoča, da živilo ohrani svojo izvorno obliko in okus. Ker se police v napravi segrejejo le do 40 stopinj Celzija, sadje in zelenjava ohranita večino vitaminov, mineralov in hranljivih snovi.
Klasično termično sušenje pri visokih temperaturah uniči do 50 % vitaminov, zlasti na toploto občutljivih vitamina C in vitaminov B. Pri liofilizaciji je izguba bistveno manjša: izgubijo se le na toploto in oksidacijo občutljive spojine — vitamin C in nekateri polifenoli. Beljakovine so ohranjene skoraj v celoti, minerali, kot so železo, kalcij in kalij, pa dosegajo stopnjo ohranitve 98–100 %.
Tako obdelana živila ob ustreznem shranjevanju zdržijo tudi več kot 20 let. Poleg sadja in zelenjave danes liofilizirajo tudi manj običajne izdelke, kot so sladoled, kremna rezina in zelenjavni pripravki za dojenčke. Za liofilizacijo pa niso primerna vsa živila — izjema so zlasti živila z veliko maščobe ali sladkorja, kot so kava, med, čokolada in oreščki.
Višja kakovost ima svojo ceno. Čeprav liofilizacija v primerjavi s klasičnimi metodami sušenja zagotavlja boljšo kakovost, je bolj draga in zamudna. Postopek zahteva natančno ravnotežje temperature in tlaka, kar pomeni zahtevnejše in dražje komponente. Kdo točno so strokovnjaki, ki po pisanju Dela pojasnjujejo prednosti in omejitve, in ali imajo katerikoli od njih finančne povezave s panogo, iz objavljenega povzetka ne izhaja — to ostaja odprto vprašanje.