Vojna med ZDA in Izraelom proti Iranu, ki se je začela 28. februarja 2026, je potopila svetovno gospodarstvo v turbulentno obdobje. Iranovo učinkovito zaprtje Ožine Hormuz, ključne trgovske poti, je povzročilo hudo svetovno pomanjkanje nafte in helija, ovira humanitarne napore ter postavlja Evropo pred novo energetsko krizo.
Zaprtje Ožine Hormuz, skozi katero poteka pomemben del svetovne trgovine, je dvignilo cene nafte na skoraj 120 dolarjev za sod. Azijske države, kot sta Filipini, ki so uvedli štiridnevni delovni teden, in Indonezija, ki hitro prazni svoje rezerve, so med najhuje prizadetimi. Tudi Kitajska, največja svetovna kupka nafte, občuti napetost, čeprav je v boljšem položaju zaradi domače proizvodnje nafte, uvoza po plinovodih iz Rusije in obsežnih zalog premoga. Evropa se medtem sooča z novo energetsko krizo, ki spominja na tisto po ruski invaziji na Ukrajino februarja 2022. Takrat je EU hitro prekinila odvisnost od ruskih energentov, zdaj pa se ponovno bori za kratkoročne rešitve. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je razmere ostro ocenila: "To je vojna proti naši energiji, vojna proti našemu gospodarstvu, vojna proti našim vrednotam in vojna proti naši prihodnosti."
Poleg nafte je konflikt sprožil kritično pomanjkanje industrijskega helija, ki je stranski proizvod proizvodnje utekočinjenega zemeljskega plina (UZP). Po iranskih napadih je QatarEnergy, eden glavnih svetovnih proizvajalcev, ustavil večino svoje proizvodnje UZP. Posledično je tretjina svetovnih zalog helija nedosegljiva. To pomanjkanje je še posebej zaskrbljujoče za industrijo polprevodnikov, ki se zanaša na ultračisti helij za vzdrževanje izjemno čistih in hladnih proizvodnih okolij, brez razpoložljive alternative. Dolgotrajno pomanjkanje bi lahko povzročilo primanjkljaj naprednih čipov, kar bi vplivalo na proizvajalce elektronike in podatkovne centre. [IMAGE: ladje, ki čakajo pred ožino Hormuz]
Vojna ovira tudi humanitarne napore. Pošiljke pomoči Združenih narodov so obtičale v bližini Ožine Hormuz. Operacije Skladišča humanitarne pomoči ZN v Dubaju, ki hrani nujne zaloge za žarišča, kot je Afganistan, so motene. Na primer, dopolnila Svetovnega programa za hrano (WFP), namenjena Afganistanu, ki so običajno prepeljana po morju, se zdaj preusmerjajo po cesti, kar podaljša dobavni čas za približno mesec dni in poveča globalne operativne stroške WFP za približno 20 % v samo dveh tednih.
Krhko gospodarsko okrevanje Nove Zelandije, ki je kazalo znake izboljšanja z napovedmi, da bi lahko letna rast presegla avstralsko, je zdaj resno ogroženo zaradi globalnega naftnega šoka in motenj v dobavnih verigah. Finančna ministrica Nicola Willis je priznala negativen vpliv: "Veliko raje bi videli, da se to ne bi dogajalo novozelandskemu gospodarstvu, in to ni dobro za novozelandsko gospodarstvo." Kljub napovedim 1,6-odstotne rasti BDP v letu 2025 in pospešitvi na 2,8 % v letu 2026, konflikt prinaša novo negotovost.
Geopolitično je konflikt razgalil razpoke znotraj zavezništva BRICS, ki se mu je Iran pridružil leta 2024. Teheran je pozval blok, naj obsodi "vojaško agresijo" in podpre regionalno stabilnost, vendar so notranje delitve, zlasti z zalivskimi državami, kot sta ZAE in Savdska Arabija, ter nejevolja do nasprotovanja ZDA, otežile dosego soglasja. Strokovnjaki menijo, da je skupna izjava ali posredovanje malo verjetno, saj je BRICS ohlapno združenje. Vojna se je še dodatno zaostrila sredi marca 2026, ko je Izrael ubil iranskega obveščevalnega ministra Esmaila Khatiba in napadel iransko plinsko polje Južni Pars. Iran je v maščevanje napadel objekt UZP Ras Laffan v Katarju ter energetsko infrastrukturo v ZAE in Savdski Arabiji. Ameriški predsednik Donald Trump je nato zagrozil, da bo "masivno razstrelil celoten" Južni Pars, če bodo katarski objekti UZP ponovno napadeni, hkrati pa se je poskušal distancirati od izraelskega prvotnega napada. Trump je izjavil: "Ne želim odobriti te ravni nasilja in uničenja zaradi dolgoročnih posledic, ki jih bo imelo na prihodnost Irana, a če bo katarski UZP ponovno napaden, ne bom okleval." Katar se je odzval z izgonom iranskih atašejev, saj je napad obsodil kot neposredno grožnjo nacionalni varnosti.
Trenutni konflikt je sledil obdobju naraščajočih napetosti in vojaških akcij na Bližnjem vzhodu. ZDA in Izrael sta pred tem izvedla napade na Iran, ZDA pa so uničile ključni naftni terminal. Ameriški predsednik Donald Trump je sprožil vojaško operacijo, imenovano "Epic Rage", z namenom spremembe režima v Teheranu in zmanjšanja vpliva Kitajske na Bližnjem vzhodu. Iranova odpornost na take napade izvira iz ideologije, ki trpljenje obravnava kot sveto in smrt kot zmago, pri čemer se zgleduje po strategiji Mao Zedonga za počasno izčrpavanje tehnološko superiornega sovražnika. To kaže, da uničenje infrastrukture in celo vodilnih osebnosti nista poraza, temveč priložnosti za nove mite in radikalizacijo.
Medtem ko se svet spopada z ekonomskimi in humanitarnimi posledicami tega konflikta, ostaja negotovost glede njegovega trajanja in širšega geopolitičnega vpliva. Evropa se znova sooča z ranljivostjo svoje energetske oskrbe, BRICS pa je pod preizkušnjo glede svoje sposobnosti skupnega delovanja. Globalni akterji iščejo načine za obvladovanje naraščajočih cen in preprečevanje nadaljnje eskalacije, ki bi lahko prinesla še hujše motnje v že tako krhko svetovno ravnovesje.