Sporočilo delodajalcu o nezmožnosti prihoda na delo se pogosto dojema kot formalnost, a vse pogosteje postaja predmet spora in nezaupanja. Z novimi zakonskimi pooblastili za nenapovedan nadzor in primeri iz prakse, ko delodajalci posegajo v čas odsotnosti zaposlenih, se odpira vprašanje, kje natančno leži meja med upravičenim preverjanjem in kršenjem zasebnosti.
Nedavna novela zakona o javnih uslužbencih je izenačila nadzor nad bolniškim staležem v javnem in zasebnem sektorju. Ključna sprememba je odprava obveznosti predhodnega opozarjanja uslužbenca na načrtovani nadzor, kar delodajalcem omogoča nenapovedane obiske na domu. Pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) ob tem poudarjajo, da o bolniškem staležu odloča izključno zdravnik in ne volja delavca, delodajalec pa sme preverjati le, ali zaposleni spoštuje zdravnikova navodila o režimu gibanja.
V praksi so pritiski na zaposlene med odsotnostjo realnost. Zabeleženi so primeri, ko nadrejeni kličejo zaposlene med bolniško odsotnostjo ali celo med letnim dopustom, čeprav delavec po zakonu v času dopusta ni dolžan biti dosegljiv za službene zadeve. Nekateri delodajalci se odločajo tudi za najem zasebnih detektivov, da bi preverili, ali se zaposleni držijo predpisanega režima.
Tovrstni primeri nadzora so del širšega problema nezaupanja v delovnih okoljih, kjer včasih nadzorujejo celo nekajminutne odhode z dela. Medtem ko delodajalci utemeljujejo svoja dejanja s potrebo po preprečevanju zlorab, sindikati in strokovnjaki za delovno pravo opozarjajo, da pretiran nadzor uničuje delovno moralo in lahko preide v oblike nadlegovanja. Iskanje ravnotežja med legitimnimi interesi delodajalca in temeljno pravico zaposlenega do zasebnosti tako ostaja ključen izziv.