SDH in Petrol v sporu?
V Sloveniji imamo poseben talent: ko gre za državne naložbe, se skoraj nikoli ne pogovarjamo o strategiji, viziji ali dolgoročnih ciljih. Ne, pri nas se razprava praviloma začne in konča pri – nadzoru. Kdo koga nadzira, kdo bi moral nadzirati bolj, kdo je koga premalo nadziral in kdo je zaradi tega užaljen. In tako se že leta vrtimo v krogu, ki je bolj podoben družinski drami kot pa upravljanju več milijardnega energetskega sistema.
Zadnji prizor te nadaljevanke se odvija pri Petrolu, eni najpomembnejših slovenskih družb, kjer je nadzorni svet zavrnil zahtevo Slovenskega državnega holdinga (SDH) in države za sklic skupščine z namenom izvedbe posebnih revizij poslovanja. SDH, država in Kapitalska družba skupaj obvladujejo skoraj tretjino Petrola – dovolj, da lahko dvignejo prah, ne pa nujno dovolj, da ga tudi pospravijo.
SDH je želel preveriti več področij poslovanja, med drugim oskrbo bencinskih servisov in posle s skupino Perspektiva FT, ki je v lasti zakoncev Južna. Gre za teme, ki so v javnosti že večkrat sprožile vprašanja, zato bi se marsikdo strinjal, da je dodatna transparentnost dobrodošla. A nadzorni svet Petrola je zahteve zavrnil – in to v celoti.
Njihova razlaga je bila pravniško natančna in hkrati politično zadržana: predlogi naj bi bili nedopustni, premalo določeni, preširoki, neobrazloženi in brez navedenih razlogov za sklic skupščine. Z drugimi besedami: SDH naj bi želel preveč, povedal pa premalo. Kaj se dogaja?
Koo nadzorni svet zavrne zahtevo največjega državnega lastnika, to nikoli ni zgolj tehnična odločitev. To je politično-ekonomski signal. In ta signal je jasen: v Petrolu se krepi odpor proti dodatnemu vmešavanju države v operativno poslovanje.
Nadzorni svet je v sporočilu poudaril, da predlogi posegajo v »zelo širok obseg poslovanja družbe«. To je elegantna formulacija za: »ne bomo dovolili, da se skupščina spremeni v politični oder«.
In zakaj je Petrol tako občutljiva tema? Ker je Petrol simbol. Simbol stabilnosti, simbol državnega vpliva, simbol energetskega sistema, ki ga država nikoli ni povsem izpustila iz rok. In hkrati simbol podjetja, ki mora delovati na trgu, kjer ga konkurenca ne bo čakala, medtem ko se država ukvarja sama s sabo.
Vsakič, ko se država začne intenzivneje zanimati za Petrol, se v ozadju odvija boj za interpretacijo: ali gre za legitimno skrb za transparentnost ali za poskus vplivanja na poslovne odločitve? Odgovor je pogosto odvisen od tega, kdo sedi na kateri strani mize.
Delničarji – tisti mali, tisti institucionalni, tisti, ki jih nihče ne vpraša – si želijo predvsem stabilnosti. Stabilnosti poslovanja, stabilnosti dividend, stabilnosti upravljanja. A namesto tega dobijo politične obračune, ki se odvijajo v nadzornih svetih, na skupščinah in v medijih.
Ko nadzorni svet zavrne sklic skupščine, to pomeni, da se bo razprava nadaljevala drugje: v kabinetih, na hodnikih, v medijih. In to nikoli ni dobro za podjetje, ki mora delovati v zahtevnem energetskem okolju, kjer so marže nizke, investicije visoke, regulacija pa nepredvidljiva.
Redna skupščina Petrola je predvidena za 21. maj. Do takrat bo verjetno še veliko izjav, analiz, mnenj in interpretacij. SDH bo moral pojasniti, zakaj je predlagal tako širok nabor revizij. Nadzorni svet bo moral pojasniti, zakaj jih je zavrnil. In delničarji bodo morali presoditi, ali je bila odločitev pravilna ali ne.
A ne glede na to, kako se bo razpletlo, ostaja dejstvo: slovenski model upravljanja državnih podjetij je še vedno ujet med dvema svetovoma. Med svetom tržnega gospodarstva, ki zahteva učinkovitost, in svetom političnih interesov, ki zahtevajo nadzor.