Interpol, ustanovljen leta 1923 in s 196 državami članicami največja policijska mreža na svetu, se sooča z resnimi očitki, da avtoritarni režimi sistematično zlorabljajo njegove postopke za pregon disidentov in novinarjev.
Najbolj prepoznavno orodje organizacije so barvno kodirana obvestila, med katerimi prevladujejo rdeča. Ta niso mednarodni nalogi za aretacijo, temveč globalne prošnje organom pregona, naj osebo locirajo in začasno pridržijo z namenom izročitve. Podatki za leto 2022 kažejo, da je bilo na globalni ravni v obtoku približno 69.000 rdečih tiralic, a jih je bilo javno objavljenih le okoli 7500. Nevidnost večine tiralic ustvarja prostor za prikrito politično represijo, posledice pa nosijo posamezniki, ki pogosto ne vedo, da so tarče mednarodnega iskanja.
Organizacija nima lastne nadnacionalne policijske sile ali agentov s pooblastili za aretacijo. Deluje kot administrativni in komunikacijski center v francoskem Lyonu, kjer okoli tisoč uslužbencev ohranja varno omrežje I-24/7. To policistom omogoča dostop do 19 mednarodnih baz podatkov ob obdelavi tiralic za pogrešane osebe (rumena obvestila) in osumljence (modra obvestila).
Ključni vmesnik v vsaki državi so Nacionalni centralni biroji. V Sloveniji, ki je članica od leta 1992, to vlogo opravlja uprava kriminalistične policije. Vsaka država se vedno samostojno odloči, kako se bo odzvala na posamezno rdečo tiralico. V javnosti tako ostaja nejasno, s kakšnimi specifičnimi varnostnimi filtri slovenski in evropski lokalni biroji prikrito preverjajo utemeljenost tiralic, preden se avtomatiziran boj proti terorizmu in kriminalu sprevrže v tiho pomoč tujim diktaturam.