Svetovna atletika (World Athletics) je 16. aprila 2026 uradno prižgala rdečo luč 11 vrhunskim atletom, ki so želeli zamenjati športno državljanstvo in zastopati Turčijo. Krovna organizacija je v ostri odločitvi ugotovila, da ne gre za naravne migracije posameznikov, temveč za "koordinirano naborno strategijo", ki jo orkestrira turška vlada z namenom kupovanja konkurenčnega uspeha. Ta poteza preprečuje uresničitev megalomanskega projekta naturalizacije pred olimpijskimi igrami v Los Angelesu leta 2028.
"Atletsko plačanstvo" z državnimi sredstvi
Na seznamu zavrnjenih so velika imena, med njimi nigerijska sprinterka Favour Ofili in pet dobitnikov olimpijskih medalj: jamajški metalec diska in zlati olimpijec iz Pariza Roje Stona, jamajški suvalec krogle Rajindra Campbell, skakalec v daljino Wayne Pinnock ter kenijska tekača Brigid Kosgei in Ronald Kwemoi. Panel Svetovne atletike je sklenil, da je Turčija uporabila v celoti državno financiran klub, da bi "privabila tuje atlete z donosnimi pogodbami" – po nekaterih poročilih celo s polmilijonskimi bonusi. Turčija, ki je na pariških igrah leta 2024 ostala brez zlatega odličja, je s tem želela umetno povečati svojo rezultatsko moč.
Pravila o prestopih so bila zaostrena leta 2019 prav zato, da bi preprečili bogatim državam preprosto trgovanje s talenti. Predsednik organizacije Sebastian Coe je takšno prakso pred časom ostro primerjal s trgovino z ljudmi.
Molk iz Ankare in odprta vrata domačih zvez
Turška atletska zveza in tamkajšnje ministrstvo za šport se na neposredne obtožbe o sporni državni strategiji uradno še nista odzvala. Prav tako javno molčijo vpleteni atleti, ki so pred tem računali na visoko finančno varnost in donosne večletne pogodbe. Na drugi strani so njihove matične zveze razplet pozdravile z olajšanjem. Jamajška atletska zveza (JAAA) je svojim zvezdnikom, kljub poskusu odhoda, javno ponudila roko sprave in poudarila, da ostajajo "cenjeni člani jamajške atletske bratovščine". Zavrnjeni atleti bodo sicer še naprej smeli tekmovati na enodnevnih komercialnih mitingih in cestnih tekmah, a vrata do turškega dresa na največjih reprezentančnih prvenstvih zanje ostajajo trdno zaprta.