V številnih ameriških zveznih državah podatkovni centri za umetno inteligenco že obremenjujejo lokalna električna omrežja in vodne vire. Umetna inteligenca ne živi v oblaku, temveč v na tisoče strežnikih, zaprtih v podatkovnih centrih, ki tečejo 24 ur na dan. Ti centri za učenje in poganjanje velikih modelov zahtevajo ogromne količine elektrike in vode za hlajenje.
Energetsko sliko dodatno zamegljuje računovodska akrobatika. Veliki tehnološki igralci si pogosto kupijo letne »zelene« certifikate ali vlagajo v ogljične kompenzacije in nato razglašajo ogljično nevtralnost. V praksi njihovi podatkovni centri še vedno črpajo elektriko iz omrežij, ki temeljijo na plinu in premogu.
Za prebivalce to pomeni tveganje višjih cen energije in pritiska na vodo. Za podnebje pa možnost, da AI pospeši emisije namesto prehoda v nizkoogljično družbo.