V državnem zboru se odpira nova fronta političnega boja – tokrat zaradi samega bistva tajnega glasovanja. Svoboda, Levica in Vesna želijo s spremembami poslovnika DZ dokončno zapreti vrata praksam, ki so v zadnjih mesecih iz tajnih glasovanj naredile politični performans, poln simbolov, označenih glasovnic in javnega namigovanja, kdo je glasoval kako. Po njihovem mnenju je bila meja prestopljena.
Povod za ukrepanje je bilo tajno glasovanje o predsedniku državnega zbora Zoranu Stevanoviću, ko so se na glasovnicah pojavile različne oznake in simboli. Del poslancev je svojo izbiro označeval na poseben način – z različnimi oblikami obkroževanja, znaki in drugimi detajli, ki so po oceni predlagateljev omogočali prepoznavanje glasovnic in posledično razkrivanje glasovanja. V političnih kuloarjih je hitro završalo, v javnosti pa se je odprlo vprašanje: ali je tajno glasovanje v parlamentu sploh še tajno?
Koalicijske stranke zdaj odgovarjajo z ostrim predlogom sprememb poslovnika. Njihovo sporočilo je jasno: tajnost mora ostati absolutna, brez izjem in brez možnosti prikrite kontrole nad poslanci.
Po novem bi bila vsaka označena glasovnica avtomatično neveljavna. Ne glede na to, ali bi poslanec glasoval z drugačno barvo, narisal srček, uporabil kvadrat ali trikotnik – vsako odstopanje od standardnega načina glasovanja bi pomenilo izločitev glasovnice. Cilj je preprečiti vsakršno možnost identifikacije posameznega glasu.
Predlagane spremembe pa gredo še dlje. Poslanci glasovnic ne bi smeli več kazati drugim kolegom, jih nositi iz dvorane ali jih fotografirati. Prepovedan bi bil tudi vnos elektronskih naprav v glasovalne kabine. To velja celo za člane komisije, ki glasovnice preštevajo.
Poslanka Svobode Janja Sluga je bila neposredna: po njenem se je pri prvem tajnem glasovanju tega mandata zgodil “cirkus”. Opozarja, da se pogosto zgodi, da informacije o načinu glasovanja pridejo v javnost še preden komisija uradno razglasi rezultate. To po njenem pomeni, da sistem ne zagotavlja več zaščite poslanske svobode.
V ozadju razprave pa ni zgolj vprašanje proceduralnih pravil, ampak tudi širše vprašanje političnega pritiska in discipline znotraj strank. Tajno glasovanje naj bi bilo eden redkih trenutkov, ko lahko poslanec glasuje povsem po lastni vesti – brez nadzora vodstva stranke ali političnih zavezništev.
Prav na to opozarja tudi poslanka Levice in Vesne Tina Brecelj. Po njenem mnenju so že “očetje ustave” predvideli tajna glasovanja zato, da bi zaščitili neodvisnost poslancev in omogočili pristno izražanje politične volje. Tajnost po njenem ni zgolj tehnično vprašanje, ampak temelj demokratičnega procesa.
Brecelj poudarja, da ni dovolj zgolj to, da javnost ne more neposredno ugotoviti, kako je glasoval posamezen poslanec. Po njenem mora sistem preprečiti tudi kakršenkoli nadzor nad glasovanjem. Če je mogoče glasovnice označevati ali dokazovati način glasovanja, potem institut tajnosti izgubi svoj smisel.
Zadnja tajna glasovanja so namreč pokazala precej nenavadne prizore. Pri glasovanju o tretji podpredsednici DZ Nataši Avšič Bogovič so nekateri poslanci besedo “ZA” obkroževali s srčki, puščicami in drugimi simboli. Ena glasovnica je vsebovala celo narisano srce čez prečrtano polje. Drugje so poslanci uporabljali kvadrate ali drugačne oblike označevanja.
Za ene je šlo za politično ironijo ali uporniško gesto, za druge pa za nevarno spodkopavanje demokratičnega postopka.
Koalicija meni, da mora parlament pri tajnem glasovanju vzpostaviti popolnoma sterilna pravila – brez improvizacij, brez kreativnosti in brez možnosti za politično signaliziranje. Vsak glas mora biti anonimna odločitev posameznika in nič več kot to.
V političnem ozadju pa je jasno zaznati tudi strah pred discipliniranjem poslancev. Označevanje glasovnic namreč lahko služi kot prikrit dokaz lojalnosti politični skupini ali vodstvu stranke. Če lahko nekdo kasneje prepozna “svoj” glas, tajnost izgubi pomen, poslanci pa postanejo bolj izpostavljeni pritiskom.
Zato predlagatelji poudarjajo, da spremembe ščitijo ustavno zagotovljeno svobodo poslanskega mandata. Poslanec mora imeti možnost glasovati drugače od uradne linije stranke, ne da bi zaradi tega tvegal politične posledice ali razkrivanje svojega glasu.
Prav zaradi tega je Svoboda primer že odpeljala tudi pred ustavno sodišče. Stranka trdi, da je označevanje glasovnic pri glasovanju o Stevanoviću izničilo institut tajnega glasovanja in poseglo v ustavne pravice poslancev. Predlagajo celo razveljavitev sklepa o izvolitvi Stevanovića in ponovitev glasovanja.
Ustavni sodniki bodo zadevo prvič obravnavali že na sredini seji, kar pomeni, da se razprava seli tudi na najvišjo pravno raven države.
Koalicija želi spremembe poslovnika sprejeti po skrajšanem postopku. Časovni pritisk ni naključen – kmalu namreč prihaja tudi glasovanje o kandidatu za mandatarja, ki bo prav tako tajno. Vladajoče stranke želijo nova pravila uveljaviti še pred tem pomembnim političnim testom.
A za spremembo poslovnika bo potrebna dvotretjinska večina, kar pomeni, da bodo morali podporo poiskati tudi zunaj koalicijskih vrst. Janja Sluga verjame, da obstaja dovolj široko soglasje, saj so po spornih glasovanjih številni poslanci javno opozarjali, da je praksa označevanja glasovnic neprimerna.
Zanimivo je, da je celo Zoran Stevanović po kasnejših tajnih glasovanjih poslance pozval, naj glasovnic ne označujejo. To kaže, da se je zavedanje o problemu razširilo tudi med tistimi, ki so bili neposredno vključeni v sporni postopek.
Celotna zgodba razkriva precej globlji problem slovenskega parlamentarizma: vprašanje zaupanja v demokratične procedure. Tajno glasovanje obstaja zato, da politika vsaj v ključnih trenutkih preseže strankarsko disciplino in omogoči odločanje po osebni presoji. Če se vzpostavi sistem prikritega nadzora ali dokazovanja glasov, postane tajnost zgolj formalnost.
Prav zato koalicija zdaj poskuša postaviti jasna pravila igre. Brez simbolov. Brez fotografiranja. Brez signalov. Samo glas in odločitev.
Nasprotniki sprememb pa bi lahko opozorili, da gre za pretirano regulacijo in dodatno omejevanje poslancev. Del političnega prostora namreč meni, da so nenavadne oznake na glasovnicah predvsem izraz politične kulture oziroma individualnega protesta, ne pa organiziranega nadzora.
A dejstvo ostaja: parlament se je znašel v položaju, ko mora ponovno definirati, kaj tajnost sploh pomeni v digitalni dobi in v času političnega spektakla.
Razprava tako ni več samo proceduralna. Gre za vprašanje, ali lahko poslanec v Sloveniji še vedno glasuje brez strahu, da bo njegov glas identificiran, interpretiran ali politično uporabljen.
Koalicija pravi, da mora biti odgovor nedvoumen: da.