Med možnimi viri financiranja se omenja več scenarijev. Nasprotniki in podporniki projekta bodo mnenja o njem soočili na javni tribuni konec meseca.
Pristojno ministrstvo je v začetku aprila zaključilo prvo fazo konkurenčnega dialoga za podelitev koncesije za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja odpadkov. Na javni razpis se je avgusta lani prijavila tudi Ljubljana s projektom sežigalnice odpadkov. Sedaj je znanih vse več informacij o projektu.
Iz investicijskega načrta, ki ga je ljubljanska mestna občina nedavno objavila na svoji spletni strani, izhaja, da je vrednost projekta graditve objekta za energetsko izrabo odpadkov (TEO Ljubljana) na podlagi stalnih cen iz decembra lani ocenjena na 348 milijonov evrov brez DDV in stroškov financiranja, po tekočih cenah pa na okoli 398 milijonov evrov.
Ob upoštevanju stroškov financiranja in DDV je vrednost po stalnih cenah ocenjena na 425 do 428 milijonov evrov, po tekočih cenah pa na 486 do 489 milijonov evrov.
Nosilca in predvidena investitorja projekta sta občinski podjetji Energetika Ljubljana in Vo-Ka Snaga, med možnimi viri financiranja pa je omenjenih več scenarijev.
Prvi predvideva, da bi projekt 80-odstotno financirali s posojilom, preostali del sredstev pa bi zagotovili z lastnimi sredstvi. V drugi in tretji varianti bi 20-odstotkov vrednosti investicije financirali s posojilom, isti delež bi odpadel na lastna sredstva, preostalih 60 odstotkov pa bi predstavljala nepovratna sredstva iz državnega proračuna, subvencij in sredstev EU. Tretja možnost obenem predpostavlja tudi, da bo država kot koncedent pri izračunu cene storitve upoštevala amortizacijo sredstev, financiranih z nepovratnimi sredstvi.
Po prvi možnosti bi tako cena izvajanja javne gospodarske službe sežiga odpadkov dosegla 18,5 milijona evrov (215 evrov na tono sežganih gorljivih komunalnih odpadkov), po drugi 4,2 milijona (49 evrov na tono odpadkov) in po tretji 11,8 milijona evrov (137 evrov na tono odpadkov).
"Ocenjeni rezultati investicijskega programa kažejo, da je najbolj optimalna prva varianta, ki predvideva višjo ceno storitev javne gospodarske službe in predstavlja bolj realističen in vzdržen odziv na negotovosti projekta, temelji na financiranju, ki je v trenutnih okoliščinah bolj dosegljivo, in dosega pozitivno finančno in ekonomsko neto sedanjo vrednost projekta," so izpostavili avtorji dokumenta.
TEO Ljubljana naj bi začela obratovati leta 2034 oz. v sedmih letih od pridobitve koncesije države, kar je predvideno v 2027. Poleg sežiga komunalnih odpadkov, ki velja za regulirano dejavnost po uredbi o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov, pa bi izvajala tudi dejavnosti proizvodnje toplote in električne energije.
Energijsko bo lahko obrat na letni ravni izrabljal največ 130.000 ton izključno domačih komunalnih odpadkov iz severne, zahodne, osrednje in jugovzhodne Slovenije.
TEO Ljubljana bi po načrtih ustvarila nekaj manj kot pet milijonov evrov dobička na leto.
Čeprav investicijski načrt obravnava postavitev objekta TEO Ljubljana na lokaciji v bližini obstoječega regionalnega centra za ravnanje z odpadki RCERO na Barju, pa se še vedno omenja tudi možnost preostalih dveh možnih lokacij - na območju Termoelektrarne Toplarne Ljubljana ob Zaloški cesti in ob Letališki cesti.
Ob sežigalnici bo treba zgraditi tudi dimnik za izpušne pline. Postavitev tega naj bi stala nekaj manj kot 12 milijonov evrov brez davka, njegova višina pa še ni določena. Ljubljanski župan Zoran Janković je že velikokrat poudaril, da bo dimnik visok toliko, kolikor bo treba za preseganje meje temperaturnega obrata v zimskih mesecih.
Glede okoljskih obremenitev, ki bi izhajale iz obratovanja sežigalnice, med temi se najpogosteje omenja prav vpliv na že tako problematično kakovost zraka v prestolnici jeseni in pozimi, avtorji analize navajajo, da morajo biti te znižane na najnižjo možno raven. Zato bodo pri zasnovi objekta dosledno upoštevali najstrožje emisijske vrednosti, določene v veljavnih referenčnih dokumentih o najboljših razpoložljivih tehnologijah (BAT) za sežigalnice odpadkov.
Obdelava stranskih produktov sežiganja, kot so različne oblike pepela, naj bi se v maksimalni možni meri izvajala na sami lokaciji. Odpadne produkte, ki se zaradi svojih lastnosti uvrščajo med nevarne odpadke in ki jih ni možno obdelati lokalno, bodo predali pooblaščeni organizaciji oz. jih odpeljali na ustrezno urejena odlagališča nevarnih odpadkov v tujini.
Zagovorniki in nasprotniki projekta izgradnje sežigalnice bodo mnenja soočili konec maja. Dokončna odločitev o podelitvi koncesij bi lahko bila znana v drugi polovici leta