Od 14. junija morajo vsi sadni namazi v EU izpolnjevati nova pravila iz t. i. direktive o zajtrku. Najpomembnejša sprememba: beseda »marmelada« ni več rezervirana samo za izdelke iz citrusov. Češnjeva, jagodna, marelična in slivova marmelada so spet marmelade – uradno.
Zgodba o tem, zakaj to ni bilo tako celih 45 let, sega v leto 1979. Takrat je Evropska gospodarska skupnost na pobudo Velike Britanije sprejela direktivo, ki je ime »marmelada« omejila na citrusne izdelke. Britanija je s tem zavarovala svojo tradicionalno pomarančno marmelado. Preostalo sadje se je smelo pojaviti le pod imenom »konfitura« – termin, ki v večini srednje- in vzhodnoevropskih jezikov ni zaživel.
Pravilo so spremenili leta 2024, kar pomeni deset let po brexitu. Zakaj je EU čakala toliko časa, direktiva ne pojasnjuje.
Spremembe ne gredo le za ime. Proizvajalci bodo morali za kilogram navadne marmelade uporabiti najmanj 450 gramov sadja – sto gramov več kot doslej. Za »posebno« marmelado, ki nastane iz nekoncentriranega sadnega mesa, se minimalna vsebnost dvigne s 450 na 500 gramov na kilogram. Direktiva ohranja izjeme za sadje z naravno visokim deležem pektina, kot so kutine, šipek in ribez, kjer so dovoljene nižje vrednosti.
Kdo bo plačal račun za dodatnih sto gramov sadja – potrošniki ali proizvajalci – direktiva ne ureja. Za slovenskega kupca, ki je navajen domačih džemov in marmelad, to morda ni le formalno vprašanje.
Do leta 2027 mora Evropska komisija pripraviti še poročilo o morebitni obvezni označbi izvora sadja na embalaži. Reforma torej ni končana.