Krik ženske in solze moškega so pogosto stereotipni podobi intimnopartnerskega nasilja. Vsako leto približno 2000 klicev na SOS telefon potrdi, da nasilje ostaja pereč problem, s podatki, ki kažejo, da je skoraj četrtina žensk v Sloveniji že doživela fizično ali spolno nasilje s strani partnerja. Vendar pa pod površjem teh alarmantnih številk obstajajo zgodbe, ki se ne prilegajo preprostim pripovedim.
Podatki policije so neizprosni. Med letoma 2014 in 2024 je bilo v Sloveniji umorjenih 67 žensk, od tega jih je 29 umrlo od roke trenutnega ali bivšega partnerja. Te številke kažejo na obseg femicida, najbolj ekstremne oblike nasilja nad ženskami, ki se pogosto začne z grožnjami, psihičnim pritiskom in stopnjevanjem fizičnih napadov, skritih za zaprtimi vrati.
Vendar pa slika ni enoznačna. Sodni spisi razkrivajo tudi primere, kjer so vloge obrnjene. Na deželnem sodišču v Gradcu je bila nedavno 46-letna ženska obsojena na pogojno kazen zaradi spolne zlorabe svojega moža, dejanja, ki ga je po navedbah tožilstva storila, ker ni mogla sprejeti njegove želje po ločitvi. Čeprav so takšni primeri redkejši, dokazujejo, da so lahko tudi moški žrtve. Hkrati policijska poročila beležijo incidente, kot je bil tisti v Zdravstvenem domu Ilirska Bistrica, kjer je 75-letni moški verbalno napadel osebje zaradi bolečin v prstu, kar kaže na širši problem agresije v javnem prostoru.
Obravnavanje nasilja zahteva preseganje stereotipov. Medtem ko je zaščita žensk kot statistično pogostejših žrtev ključnega pomena, popolno razumevanje problema terja priznanje, da sta lahko krik in jok izraz stiske ne glede na spol, storilec pa se lahko skriva tam, kjer ga najmanj pričakujemo.