7. junija 1929 je začela veljati Lateranska pogodba, eden najpomembnejših političnih in verskih sporazumov 20. stoletja. S tem dogovorom je nastala neodvisna Država Vatikan, ki je še danes najmanjša suverena država na svetu tako po površini kot po številu prebivalcev.
Sporazum sta 11. februarja 1929 podpisala predstavnika Kraljevine Italije in Svetega sedeža. Na italijanski strani ga je podpisal predsednik vlade Benito Mussolini, v imenu papeža Pija XI. pa kardinal Pietro Gasparri. Veljati je začel nekaj mesecev pozneje, 7. junija istega leta.
Dogovor je bil rezultat dolgoletnega spora med italijansko državo in Katoliško cerkvijo. Ta se je začel leta 1870, ko je Italija zavzela Rim in priključila ozemlje Papeške države. Papeži so se nato več desetletij imeli za »ujetnike Vatikana« in niso priznavali italijanske oblasti nad Rimom.
Lateranska pogodba je spor dokončno rešila. Italija je priznala popolno suverenost Vatikana na območju približno 44 hektarjev, Sveti sedež pa je priznal Kraljevino Italijo in Rim kot njeno prestolnico. Poleg političnega sporazuma je pogodba vsebovala tudi finančno poravnavo za izgubo nekdanjih papeških ozemelj.
Nastanek Vatikana je imel velik pomen za Katoliško cerkev, saj ji je zagotovil neodvisnost od posvetnih oblasti. Tako je papež dobil svojo državo, ki mu omogoča svobodno delovanje in vodenje Cerkve po vsem svetu.
Danes je Vatikan pomembno versko, kulturno in zgodovinsko središče. Vsako leto ga obiščejo milijoni romarjev in turistov, ki si ogledajo baziliko svetega Petra, Vatikanske muzeje ter znamenito Sikstinsko kapelo. Lateranska pogodba iz leta 1929 tako ostaja temelj sodobnega položaja Vatikana in njegove vloge v mednarodni skupnosti.