Fraunces Tavern ni le najstarejša restavracija ampak tudi najstarejša ohranjena stavba na Manhattnu. Od leta 1785 do leta 1788 je bila sedež zunanjega ministrstva ZDA, do danes pa je preživela vojne, požare, spreminjajočo se obalo in več kot tri stoletja nenehnih preobrazb.
Obiskovalci razstave z naslovom Pot k svobodi: Nastanek naroda imajo sedaj ob 250. obletnici države priložnost, da ameriško revolucijo doživijo kot zgodbo resničnih ljudi, ne le slavnih imen iz učbenikov.
Fraunces Tavern je ena manj obiskanih turističnih znamenitosti New Yorka in ZDA, saj je skrita med stolpnice finančnega območja na jugu Manhattna, kjer se turisti večinoma posvetijo obisku Kipa svobode in Wall Streeta ter Svetovnega trgovinskega centra.
Poslopje je bilo zgrajeno za bogato družino DeLancey leta 1719, Samuel Fraunces pa jo je kupil in potem tam leta 1762 odprl gostilno, ki deluje še danes. Od leta 1907 je tam tudi muzej, ki ga upravlja organizacija Sinovi revolucije.
Gostilna je razen cen iz 18. stoletja ohranila vse, kar je bilo mogoče iz tistih časov. Prostori delujoče restavracije in številnih barov so sicer obnovljeni, ampak v starem slogu, precejšnji del zgradbe pa zavzema muzej osamosvojitve.
Med drugim z izvirno zasebno in javno restavracijo, zemljevidi, slikami in orožjem ter drugimi predmeti iz časov, ko so tam jedli in pili očetje naroda, kot so George Washington, Alexander Hamilton, Samuel Adams ter drugi.
Ko so se Američani leta 1776 odločili za osamosvojitev, je bilo največje mesto 13 britanskih kolonij Philadelphia, vendar pa je bil New York najpomembnejše pristanišče, saj je z reko Hudson povezovalo Ameriko in Kanado.
George Washington je deklaracijo o neodvisnosti podpisal kasneje, saj je bil ob njenem sprejemu v Philadelphii sam v New Yorku, kjer je sestavljal vojsko za osamosvojitev.
Britanci so v New York poslali močne mornariške in kopenske sile, ki so na začetku vojne povsem razbile upornike pod vodstvom Washingtona in potem ohranile nadzor nad mestom in okolico vse do konca vojne.
V New Yorku so na začetku revolucije porušili kip britanskega kralja Jurija in ga obglavili, Samuel Fraunces pa je po britanski zasedbi mesta lokal predal zetu in pobegnil v New Jersey. Britanci so ga potem zaposlili kot kuharja brez plačila.
Njegov lokal je postal zbirališče britanskih častnikov in s tem tudi ameriških vohunov, ki so prenašali informacije upornikom in kongres je po vojni Samuelu Frauncesu za to tudi nekaj plačal.
Restavracija je bila po vojni najprej prizorišče proslave, nato pa sodnih procesov, na katerih so ameriški lastniki sužnjev skušali dobiti nazaj svoje nekdanje sužnje, ki so jih Britanci osvobodili in nameravali odpeljati s seboj v Evropo. Decembra 1783 se je George Washington na proslavi v Fraunces Tavern poslovil od svojih vojnih tovarišev na večerji polni zdravic, ki so navedene v muzeju.
Nameraval se je upokojiti na svoji farmi v Virginiji, vendar je moral po izvolitvi za predsednika ZDA nazaj v New York, ki je bil tiste čase nekaj let prestolnica nove države. Ker je veljal za mesto kolaboracije, so prestolnico preselili v Philadelphio, dokler niso v močvirju Virginije zgradili prestolnico z njegovim imenom.
Razstava pripoveduje vse te zgodbe o osamosvajanju in idejah svobode, ki za temnopolte in ženske niso veljale vse do 20. stoletja. Kot najpomembnejšo dediščino revolucije pa v muzeju izpostavljajo odločitev Washingtona, da se po drugem mandatu poslovi od položaja, čeprav so mu ga ponujali do konca življenja.