Pred približno 350.000 leti je vulkansko območje Taupō na Novi Zelandiji prizadel eden največjih superizbruhov v zgodovini Zemlje. Nedavna študija je pokazala, da se je dogodek sprožil, ko je magma vdrla v veliko jezero, kar je povzročilo serijo silovitih eksplozij. Izbruh je sprostil dovolj materiala, da bi celotno državo prekril z devetmetrsko plastjo kamenja in pepela.
Superizbruh, znan kot Whakamaru, je v ozračje in po pokrajini razširil okoli 2.300 kubičnih kilometrov vulkanskega materiala. Po ocenah znanstvenikov bi to zadostovalo, da bi Novo Zelandijo od rta Reinga do Invercargilla prekrila skoraj devet metrov debela plast ostankov. Območja blizu epicentra so bila prekrita z do 4,5 metra pepela, medtem ko je 30-centimetrska plast dosegla celo oddaljene Chathamske otoke. Vroči, gosti piroklastični tokovi so za seboj pustili več sto metrov debele plasti strjene kamnine.
Raziskave so pojasnile, da se je izbruh najverjetneje začel na dnu velikega jezera, podobnega današnjemu jezeru Taupō. Stik med magmo in vodo je sprožil izjemno silovite eksplozije, ki so zaznamovale prvo fazo izbruha. Sprva naj bi dogajanje poganjalo eno samo magmatsko telo.
Ko se je izbruh nadaljeval, je postopoma uničil in zasul jezero, s čimer je prešel v bolj "suho" obliko vulkanizma. Hkrati se je pod površjem sprožilo kaskadno zaporedje, v katerem je naenkrat izbruhnilo najmanj pet ločenih magmatskih teles.
Pokrajina Severnega otoka je bila pred dogodkom bistveno drugačna. V času ledene dobe so območje z ostrejšim podnebjem prekrivali obsežni gozdovi bukev in podokarpov, ki so nudili življenjski prostor številnim pticam. Izbruh je ta svet uničil in pokrajino trajno preoblikoval.
Vulkanska cona Taupō, kjer se je zgodil izbruh, je posledica podrivanja Pacifiške plošče pod Avstralsko. Čeprav so superizbruhi, kot je bil Whakamaru, izjemno redki, območje ostaja aktivno in je v svoji zgodovini povzročilo več manjših, a še vedno uničujočih izbruhov.