Deseti sklic slovenskega državnega zbora je na ustanovni seji 10. aprila 2026 dobil novega predsednika. Zoran Stevanović, vodja stranke Resni.ca, je na tajnem glasovanju s 48 glasovi zasedel funkcijo, ki tradicionalno pripada zmagovalcem volitev, čeprav njegova stranka zaseda najmanjše število poslanskih mest. Izvolitev edinega kandidata, ki so jo omogočili glasovi SDS, NSi in Demokratov, nakazuje jasne obrise prihodnje desnosredinske koalicije in hkrati opominja na izjemno kratko življenjsko dobo predvolilnih obljub.
Pragmatizem prelomljenih zavez
Na seji, ki jo je vodil najstarejši poslanec Franc Križan, je bilo od 79 oddanih glasovnic veljavnih 77. Stevanović je prejel 48 glasov podpore, 29 poslancev je glasovalo proti. Kandidaturo je v imenu poslanske skupine kot prvopodpisani vložil Nedeljko Todorovič. Politična ironija situacije je očitna: Stevanovićev vzpon na čelo močno polariziranega parlamenta sloni na podpori stranke SDS, čeprav je prvak stranke Resni.ca pred marčevskimi volitvami pri notarju overil zavezo, da z Janezom Janšo ne bo nikoli sodeloval in da bo v nasprotnem primeru odstopil. Namesto odstopa se Stevanović danes raje označuje za "most, ki bo spajal do zdaj nezdružljivo".
Dolgovi in moralne ocene
Izjemno hiter prehod Resni.ce iz izvenparlamentarnega gibanja v vlogo jezička na tehtnici pušča politične analitike pričakovano cinične. Komentator TV Slovenija Marko Banjanac opozarja na surovo realnost novega predsednika s pojasnilom, da "Stevanović je dolžan Janši". Kljub Stevanovićevi slikoviti oceni, da ob njegovi izvolitvi "levica poka, desnica se joka", solze desnice očitno niso bile dovolj bridke, da ne bi pragmatično utrdile novega vladnega bloka proti taboru odhajajoče Golobove vlade. Komentatorja Žerdin in Markeš pri tem ostajata neizprosna in poudarjata, da "Stevanović je lik, ki za to funkcijo moralno ni primeren". Parlament, v katerem je po volitvah kar polovica od 90 poslancev novih obrazov, se tako že od prve seje naprej uspešno uči stare šole politične trgovine.