Tatiana in Steffen Missbach si ljubezenska pisma pišeta že več kot štiri desetletja. V času, ko večina parov komunicira prek sporočil in elektronske pošte, je ta navada postala prava redkost — in prav zato je pritegnila pozornost nemških jezikoslovcev.
Njuna osebna zgodba se je po pisanju medijev povezala z Liebesbriefarchivom, edinstvenim nemškim arhivom ljubezenskih pisem s sedežem na Univerzi v Koblenzu. Arhiv je leta 1997 ustanovila jezikoslovka Eva Lia Wyss, potem ko je z novinarskimi razpisi v šestih mesecih zbrala 2.500 pisem navadnih ljudi. Danes zbirka obsega okoli 30.000 dokumentov — pisem, e-poštnih sporočil, SMS-ov, zapiskev in razglednic iz 52 držav — ter velja po navedbah njegovih skrbnikov za edino tovrstno zbirko v Nemčiji.
Arhiv ni le shramba romantike. Jezikoslovna analiza pisem razkriva, kako se je intimna komunikacija spreminjala skozi čas: od uradnih zaročnih pisem 19. stoletja, ki so jih pogosto brali tudi starši, do digitalnih kratkih sporočil, ki danes nadomeščajo dolge izpovedi. »Ljubezensko pismo mutira v ljubezensko sporočilo,« je spremembo strnjeno opisala Wyss.
Podrobnosti o tem, kako točno je osebna zgodba zakoncev Missbach vstopila v projekt — ali sta pisma darovala arhivu ali sta sodelovala kako drugače — iz razpoložljivih virov ni mogoče potrditi.
Zbirka vseeno kaže, da pisma niso izumrla. K posebnim priložnostim, kot so obletnice, ljudje po oceni Wyssove še vedno segajo po pisalni podlagi in kaligrafija doživlja nov vzpon.